Pravilno in gladko zaviranje motorja je ena osnovnih veščin vsakega motorista. Ostaja torej vprašanje, zakaj se tako malo govori o zavorah in vse bolj kot osredotočanje na dobro delujoče zavore zanima koliko konjev je pod pokrovom motorja. In ker je vsak motor drugačen, zahteva pravilno zaviranje trening in prakso. Prav vam bo prišlo samotno parkirišče brez gibanja drugih udeležencev v prometu, oz. morda še kakšen, dovolj velik in dolg prostor, kjer lahko v miru trenirate. Le tako boste ugotovili, kakšne omejitve ima vaš motocikel, kako se motor obnaša na meji svojih zmožnosti in se boste postopoma pripravljeni ustrezno, brez panike odzvati na krizne situacije.
Zaviranje v sili
Vadite zaviranje v sili z višjo hitrostjo. Najpogostejša hitrost na cestah je okrog sto, zato med treningom spremljajte merilnik hitrosti. Pri tej hitrosti na motor že deluje veliko kinetične energije, ki vas bo potiskala naprej. To pomeni, da ko se vam kolo zablokira, imate več časa, da se hitreje odzovete in sprostite zavoro. Pri hitrosti trideset kilometrov skorajda nimate možnosti, da bi preprečili morebitni zdrs prednjega kolesa. Pri nižjih hitrostih se bo motor tudi nagnil na sprednje kolo. Zato poiščite dovolj velik prostor, kjer se boste dobro znašli in vas ne bodo omejevale ovire.
Strokovnjaki se strinjajo, da z dvema prstoma zlahka zavrete vsak motocikel, le pravilno ju morate uporabiti. Štirje prsti, ki jih še vedno uporabljajo številni motoristi, pomenijo minimalen občutek v roki, izgubite pa čas za hitro reakcijo v trenutku nepričakovanega dogodka. Pri zaviranju z vsemi štirimi prsti izgubite vse povratne informacije s sprednjega kolesa. Poskusite raje vaditi zaviranje z dvema prstoma, osredotočite se tudi na položaj rok. Roke imejte proste, komolce rahlo pokrčite in se poskušajte otresti krča. Če imate proste roke, boste lažje prilagajali krmilo. Pomagate si lahko tudi tako, da s koleni objamete ali pritisnete rezervoar, ta fiksni položaj je kot nalašč za vadbo in idealen položaj telesa na motociklu.
Ko imate primeren prostor za vadbo zaviranja, izberite referenčne točke, poženite kolo s približno sto kilometri na uro in na referenčni točki poskusite močno zavirati. Morda jo boste prvič povozili, vendar se boste verjetno drugič pred njo ustavili. Ta metoda je preprosta in zelo učinkovita. Z njo delajo tudi največji asi motociklističnega sveta, saj zelo enostavno vadite popolno oceno razdalje in vidite, kako se motocikel odzove. Pravilno zaviranje je sestavljeno iz preprostega trika: najprej narahlo pritisnite na ročico, blažilniki se spustijo, šele nato postopoma stopnjujte pritisk, dokler ne zavrete do konca.
V krizni situaciji, ko vozniki pogosto podležejo čustvom in paniki, je najslabši možni scenarij, da zgrabite zavore z vsemi prsti in močno zavrete. To običajno pomeni zagotovljen padec. Pomembno je poznati učinek sprednjih in zadnjih zavor. Za zaviranje v sili naj bo večina teže na sprednjem kolesu in ga poskušajte obdržati na robu oprijema. Sprednja zavora je najučinkovitejša, ker je med zaviranjem večina teže na sprednjem kolesu – tako je pri športnih motorjih in naked motorjih. Za stabilizacijo motocikla uporabite zadnjo zavoro in previdno zavirajte na primer pred križiščem. Pri velikih in težkih motorjih, kot so chopperji, enduro in potovalni motorji, se zadnja zavora uporablja veliko bolj. Na to vplivata predvsem geometrija in druga porazdelitev teže kolesa. Ne pozabite vaditi zaviranja tudi s sopotnikom.
ABS
Od leta 2016 morajo imeti vsi motocikli nad 125 cm³ sistem ABS, ki preprečuje blokiranje koles pri močnem zaviranju. Spoznajte njegovo delovanje in reakcije. Pri starejših motorjih lahko delovanje ABS-a prepoznate po pulziranju ročice, sodobni motorji pa so ta pojav skoraj odpravili. ABS z giroskopi lahko ohrani stabilnost tudi med zaviranjem v sili na klancu, a se nanj ne zanašajte – zaviranje na robu oprijema je najbolj učinkovito. Če bi vam zaviranje povzročalo težave, ne bi bili prepričani v svoje sposobnosti, si poskusite doplačati nekaj voženj, osredotočenih na pravilno zaviranje. In brez skrbi, nimate se česa sramovati, noben znanstvenik ni padel z neba in bolje kot paničariti z vsemi prsti na zavori, je trenirati in se postopoma prebijati do prave tehnike.
